Že nekaj časa me stranke sprašujejo, kako in zakaj sem se sploh lotila dela z nohti in glede na to, da je ravno letos septembra točno devet let od narejenega tečaja ter istočasno tudi dela, mi je današnja udeležba na 4. Garden partyju dala inspiracijo, da napišem, kako se je sploh vse začelo.
Torej, kot že rečeno, sem devet let nazaj bila v neki vmesni situaciji: za mano je bila končana poklicna matura iz turistike, končana splošna matura zaradi enoletnega matur. tečaja in je eno leto že teklo na oddelku umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti. Naj povem, da to ni bila moja prva izbira. Prva izbira je bilo novinarstvo, saj noben v moji okolici ni s takim veseljem izrekal tega stavka, kot sem ga jaz: “Za 24h Vesna Kuzmanović.”
Žal so pri vpisu zmanjkale tri pike in posledično vpis na FF ter um. zgo. Takrat sem že nekaj časa kot študentka delala v slaščičarni Pixi (Stari trg, današnji Sushi bar) in kot menda radi tehtnicam pripišejo, da smo rade lepe in urejene sem morala imeti tudi urejene nohte – takrat so namreč gelirani nohti bili v porastu in so jih imele že vse moje prijateljice. Hodila sem k znani manikerki, ki milo rečeno “raztura” še danes in moj vpliv je segel tako daleč, da sem prepričala še marsikatero drugo prijateljico, vključno z mojo sestro, ki se jih je izogibala kot mačka vode kolikor dolgo se je dalo. Ni pristaš “umetnega”, a je zaradi takratne službe in moje vsakodnevne kritike: “A maš spet natur aceton* akcijo?” podlegla moji domači manikiri in lakiranju.
*Natur aceton = ko si punce nalakirajo nohte in potem dneve in dneve le opazujejo, kako počaaaasi izginja z njihovih nohtov, če seveda ne pripomorejo še z lastno mehansko obdelavo.
Ko tudi lakiranje z navadnimi laki ni več zadostovalo, se je končno vdala geliranju. Strah jo je bilo prvega obiska in čeprav sem ji rekla, naj ne komentira dolžino nohtov najine manikerke, si ni mogla pomagati, kot da ji je rekla: “Ok, kako greš pa ti z njimi na wc?!” Seveda jo je po končanem terminu pohecala nazaj in ji rekla, da so končani, a bo z umivanjem las mogla počakati nekaj dni, da si jih ne poškoduje.
Tako so meseci obiskov in primerjanja med nohti ter motivi, katera ima lepše, tekli, dokler ni manikerka zanosila in je predčasno mogla zapustiti delovno mesto. Meni to ni bil problem, saj sem se v glavi tolažila, da je to le začasno in začasno manikerko bova pa menda našli. Moja sestra je, očitno že takrat malček jasnovidna, zgrožena rekla, da to pa ne bo šlo, tista punca je bila “the bomb” in kako naj se navadi na nekoga novega. In res, po številnih manikerkah še kar nisva našli dovolj dobrega nadomestila. Ko ji je pa počil na novo narejen noht, je imela pa vsega dovolj, saj takratna manikerka ni našla časa za popravilo.
“Pa kaj je zdej to Vesna, kakšn posel se to grejo, kamorkoli sem poklicala, vse je zasedeno, za en bogi noht in to za 14 dni vnaprej, a so one resne?” Po dolgem brskanju je končno prišla do Studia Maya, ki se je takrat nahajal na Rudniku. Privolile so namreč, da ji v sklopu demo nohta (razlaga ponudbe in storitev) popravijo poškodovan noht in ko je sestra prišla vsa zadovoljna domov, mi je rekla: “Veš kaj, mal sem se tud pozanimala… Majo tud tečaje in učijo izdelavo, kaj če bi ti začela delat nohte?” Ideja je bila super, ampak kot pravi “ziheraš” sem takoj začela naštevat prostorne, finančne težave ter pridobitev strank oz. dela. Kot moja najboljša življenjska podpora mi je tudi takrat priskočila na pomoč in rekla: “Ne skrbi, z možem vidiva potencial v tebi in ti bova pomagala, tako finančno kot tudi karkoli boš potrebovala.” In res, kmalu je sledila prijava na tečaj ter opravljanje le-tega. Naj vam sama mentorica/moja učiteljica ter lastnica studia pove, da kljub temu, da sem se dobro odrezala na tečaju, nisem želeli priti na končni preizkus, dokler nisem bila 100% prepričana, da znam narediti dobre nohte in tako je trajalo cele štiri mesece, preden sem prišla k njim in prejela zaslužen certifikat.
“Tajming” ne bi mogel biti boljši, saj se nam v slaščičarni niso obetali dobri časi – vodja poslovanja in lastnik lokala sta se takrat ravno razšla, le-ta se je odločila vrniti nazaj v Jesenice, nekaj mesecev pozneje pa je lastnik umrl v prometni nesreči z motorjem in njegovi partnerji niso vedeli, kaj z nami in slaščičarno storiti, zato je bil čas za odhod, nekaj metrov nižje po ulici do Čajne hiše, kjer sem delala v trgovini s čaji in ustrezno posodo zanj. Super delo za pokrivanje stroškov materiala, ki 
jih je takrat izdelovanje nohtov prinašalo. Interes za nohte, udeleževanje seminarjev in drugih tečajev je prinesel nekaj honorarnih ter študentskih del, a se za odpiranje salona vseeno nisem želela odločiti. Tako kot je sledila preusmeritev s turistike, zaradi prakse in njej posledično nevšečnih situacij, na umetnostno zgodovino, tako sem si jaz želela delati v svoji stroki, ko bom končala faks, saj mi, boleče iskreno, status oz. stereotip manikerke ni ustrezal. Imamo namreč isto nesrečno usodo kot naše misice: očitno nimamo v življenju kaj drugega početi, po vsej verjetnosti smo nizko izobražene, naše delo lahko opravlja vsak, ki se ga spomni lotit, pogostokrat je tudi postransko delo ob rednem delu, da o temah, ki se menda odvijajo v salonih zaradi karakterja manikerk in strank, niti ne govorim in spodkopava vsako punco, ki se je tega resno lotila in ji na takšen ali drugačen način prinaša kruh. Nisem imela občutka, da se bom kdajkoli našla v tej zgodbi, kaj šele, da bi to stereotipnost lahko spremenila. Zato je moj odgovor na idejo lastnega salona vedno bil: “Ah kje no, jst bom nardila faks do konca, prejela diplomo in delo v svoji stroki.”
Leta študija so minevala in celotna situacija s trgom dela ter višino plač mi je dobro dala vedeti, da me po diplomi delo žal ne bo kar čakalo. Tako sem zopet imela s sestro enega tistih razsvetljujočih večerov, podkrepljenih s kozarcem vina, češnjevcem in parmezanom, ko sem ji obupana rekla, da moram najti delo (takrat sem bila že krepko v delu z nohti, šest let za mano ter kar nekaj diplom s tečajev in seminarjev) in me je šokirano pogledala ter rekla: “Pa saj že imaš delo, kaj bi pa rada?! Že tako ali tako delaš to, kar rada delaš, dobro služiš, zakaj ne bi imela lastnega salona?” Seveda ji suvereno navržem odgovor, trdovraten kot madež rdečega vina na svileni bluzi, kakšen stereotip manikerk se nas drži in se je proti temu nemogoče boriti. Takrat pa je sledil zlat nasvet: “Če se boš vedno tako obremenjevala, kaj drugi pravijo, v nobeni dejavnosti ne boš daleč prišla. Ti si unikatna in posebna, imaš svoj podpis v delu in tudi salon je lahko temu primeren, pusti naj vsak ustvarja svojo zgodbo, ampak zakaj čakaš, da jo drugi tebi skrojijo?”
To mi je dalo veliko misliti in po njeni osebni izkušnji, ki jo rada deli na svojih predavanjih, je moj najmočnejši zagon in inspiracija bila udeležba na odmevnem dogodku 500 podjetnic, ki ga je skupaj s soustvarjiteljicama organizirala. Podpora je pomembna in tako kot mi ona že vse življenje pomaga, tako sem se tudi jaz izkazala s svojo mini organizacijo: priprava ter pakiranje promocijskega materiala ter na dan dogodka opravljanje registracije udeleženk in vodenja številnih hostes. Še danes se rada udeležim temu podobnih dogodkov, saj mi omogočajo spoznavanje novih ljudi, potencialnih strank in sodelovanj, podajo ogromno znanja, predvsem pa odpirajo oči. Nobena od naju ni namreč hči podjetnih staršev, a sta nama dala dovolj znanja, da se v poslovnem svetu znajdeva in prepoznava bisere, ki so nama namenjeni in bodo v prihodnosti tako ali drugače pripomogli k osebni ter poslovni rasti. Tako sem že naslednje leto odprla salon in se ponosno na dogodku tudi predstavila ostalim podjetnicam.
Še dandanes me kdo povpraša, kako se lahko s takim delom preživljam, zakaj ne delam v svoji stroki in kako sploh imam tako številno klientelo? Hm, kje naj začnem? Pred nekaj meseci sem prek sestre prišla do knjige Ane Bučević, hrvaške motivacijske govornice. V njej v enem poglavju pravi, da smo ljudje dostikrat nesrečni zato, ker v sebi čutimo, da smo ustvarjeni za nekaj drugega, kot za tisto, kar trenutno opravljamo. Naša duša globoko v sebi ve, čemu smo namenjeni in dokler tega ne bomo izpolnili, nas bo nenehno opozarjala na to, kaj nas v življenju še čaka. Če ta mali drobni glas preslišimo, bo nezadovoljstvo z leti raslo in prineslo več grenkega, kot nam je dejansko namenjenega.
Ne rečem, da mi je ta mali glasek rekel (beri v globokem tonu): “Vesnaaaaa, bodiii manikerkaaa!” Ne, ni mi tega rekel, a so me mogoče ravno vse dosedanje situacije in izkušnje pripeljale do pozicije, v kateri sem trenutno ter sposobna spremeniti stereotip, ki sem se ga otepala tako dolgo. Rada sem v stiku z ljudmi, moje stranke mi dajo neverjetno širino: izvem za nove produkte, izlete, koncerte, restavracije in ostale možnosti, ki nam jih to prelepo življenje ponuja. Blagoslovljena sem z neverjetnim spominom in sem vesela, ko vidim, kako razveseljujem stranke z informacijami, ki so mi jih v tajnosti kdaj podale in vidijo, da ima vsaka posebno mesto pri meni, ne uide mi nič. 
Kljub končani fakulteti zame izobraževanja ne bo nikoli konec, saj sem končno lahko v svojem delu 100% in bom lahko še naprej kvalitetno opravljala svoje delo. Vsak najde nekoga, ki mu ustreza, moje stranke so našle mene in so z menoj in mojim delom zadovoljne, skupaj se imamo naravnost fantastično ter vedno ustvarimo nekaj fenomenalnega. Zato mi reklama na socialnih omrežjih tudi ni tako pomembna, saj vlagam v “osebno” reklamo, ki se bo vedno najbolj obrestovala. Za konec pa še v enem stavku moja zlata misel glede umetnostne zgodovine, ki mi kljub nedelovanju v tem poklicu daje nekaj izjemnega:
Zakaj bi predavala in kazala tujo umetnost, če lahko ustvarjam svojo? ?
